Upanje za afriško Goro?

Potem, ko so mnogi napovedovali, da bodo slavni ledeniki Kilimandžara v dvajsetih letih dočakali žalosten konec, skupina z Univerze v Innsbrucku trdi, da bo vrh gore bel še mnogo dlje. V nasprotju z dosedanjimi predvidevanji naj bi bila za ledenike po njihovem pomembnejša količina padavin kot naraščajoče temperature.
Afriški simbol bo torej morda ohranil svojo podobo še nekaj časa. Za razliko od našega nacionalnega ponosa.

Jajca.

Velika noč je res že mimo, ampak človek nikoli ne ve, kdaj mu pride prav izjemno hiter način lupljenja trdo kuhanega kokošjega jajca.
Stvar gre takole:

Z nekoliko bolj kemijskim pristopom pa lahko naredite vtis na znance in olupite surovo jajce. Kako?
S kislino.
V tej se raztopi apnenčasta lupina, membrani ki ovijata beljak, pa ostaneta nepoškodovani.

Peel A Raw Egg - Watch the top videos of the week here

Sperma v kosteh

Raziskovalci z univerz v Göttingenu in Münstru ter Hannoverske zdravstvene šole so uspeli izolirati izvorne celice iz kostnega mozga odraslih. Po izolaciji so jih vzgajali v laboratoriju in ugotovili, da so se ob dodatku vitamina A nekatere spremenile v tip celic, iz katerih običajno nastajajo običajne spermalne celice.
Pri miših so s podobnim postopkom te celice celo vsadili v testise in opazovali, kako so se razvile v zrele spermije.
(Še vedno zelo oddaljeni) cilj poskusa je alternativno zdravljenje neplodnosti.

Glede na to, da že imamo druge metode za zdravljenje neplodnosti, bi bilo po mojem mnenju precej bolje, če bi poskušali vzgojiti kaj drugega. Denimo živčne celice. Ljudi je na planetu navsezadnje že več kot šest milijard in pol.
Možganov pa je mnogo manj.

Poleg tega bi pri nas postopek najbrž nemudoma prepovedali. In spet bi morali poslušati vse lekcije o tem, kako je misijonarski položaj edini naravni in moralni način za spočetje otroka. Pri čemer seveda po mnenju določenih ustanov ne sme nihče uživati, posebno ne ženska, ki mora biti samo rodovitna njiva, v katero mož poseje svoje seme.

Po drugi strani pa bi se iste ustanove najbrž razburjale tudi nad ljudmi z možgani.

Opazili progastega zajca.

Na indonezijskem otoku Sumatri so tretjič v zadnjih 35-ih letih opazili eno najredkejših vrst zajca na svetu, Nesolagus netscheri. Vrsta progastega zajca naj bi bila izjemno ogrožena. Na film (se pravi, najbrž na čip) ga je ujela fotografska past konec letošnjega januarja. Fotografirati so ga sicer uspeli že leta 2000, prej pa ga niso opazili vse od 1972.
Vrsta je sorodna leta 1999 odkritemu annamitskemu progastemu zajcu, od njega naj bi se ločila pred približno 8 milijoni let.
Živalca je vsekakor dovolj simpatična, da bi jo (podobno kot pande) lahko izkoristili za promocijo ohranjanja narave in biodiverzitete. Ljudje smo pač taki, da razen redkih izjem izumiranje ščurkov in podobne golazni nikogar posebno ne skrbi. Okoljevarstvena prizadevanja si morajo omisliti maskote, iz katerih je mogoče narediti plišaste igračke.

Zaradi Mozarta ne bomo pametnejši

Poročilo, ki ga je predstavilo nemško Ministrstvo za raziskovanje, pravi, da pasivno poslušanje Mozartove glasbe (in seveda ostale, ki nam ugaja) ne vpliva na naš intelekt, vendar pa bi glede dolgoročnega vpliva ina inteligenčni kvocient naših otrok bilo potrebno opraviti več raziskav.

Gre za prvo tovrstno raziskavo, tema pa je posala zanimiva po letu 1993, ko je psiholog(inja) Rauscher s sodelavci v ugledni reviji Nature objavil(a) kontroverzno poročilo o ugodnem vplivu desetminutnega poslušanja Mozartove glasbe na prostosko zaznavanje (npr. prepoznavanje vzorcev ipd.), leta 2003 pa je bilo objavljeno, da dajo krave 10-26 % več mleka in kokoši 18,9 % več jajc ob poslušanju klasične glasbe.

Vprašanje, kako bi reagirale vlade, če bi Mozartov efekt na intelekt bil pozitiven. Novice zagotovo ne bi obešali na velik zvon, saj naslednje volitve ne bi bile njim v prid.

O papežu in dokazih

Novico sem slišal že prejšnji teden na radiu. Ker pa v tistem trenutku nisem mogel do računalnika, me je nanjo spomnila šele objava na blogu MIKROBioLOG. In kar ne morem mirno mimo nje.
Papež Benedikt XVI. je namreč v svoji knjigi Stvarjenje in evolucija kritiziral Darwinovo teorijo evolucije. S kakšno utemeljitvijo? Menda zaradi tega, ker znanost sama ne more pojasniti nastanka življenja in ker po njegovem teorije evolucije ni mogoče dokazati. Sprememb, ki so nastale skozi stotisoče let, namreč ni mogoče ponoviti v laboratoriju, piše- sodeč po tej novici.
Kar je seveda neupravičeno omalovažujoča in strahovito pavšalna trditev. T.i. eksperimentalna evolucija je dokazala že marsikaj in če koga področje zanima, je članek z istim naslovom v Wikipediji povsem spodobno izhodišče za branje.

Seveda ne pričakujem, da nas bo papež osrečil s priznanjem o zmotljivosti ali odvečnosti lastnih naukov. Ali celo samega sebe. Malo manj arogance in zaverovanosti v nezmotljivost, ki so mu jo podelili šele pred dobrim stoletjem in malce več tiste skromnosti in ponižnosti, ki ju imamo že polna ušesa, pa tudi ne bi škodilo.
Ni namreč posebno lepo drugim očitati pomanjkanja dokazov, medtem ko sam verjameš v govoreče goreče grmovje in hojo po vodi.

Ampak logika pri vsem tem najbrž ne igra posebne vloge. Upam samo, da takšni dogodki niso znanilec evropskega vračanja v zlate čase kreacionistične misli.
Kdove, ali šestnajsti Benedikt verjame tudi, da imajo ženske nižje težišče, orodje molekularne genetike pa je lahko tudi molitev?

Nostalgija - kaj vse smo zamudili po letu 1991.

Za spremembo malo ekonomistične znanosti.
V objavi
James Lyon, "Yugoslavia's Hyperinflation, 1993-1994: A Social History," East European Politics and Societies vol. 10, no. 2 (Spring 1996), pp. 293-327.
najdemo kanček zgodovine, ki smo se mu leta 1991 odrekli. Med 1. oktobrom 1993 in 24. januarjem 1995 so se v Jugoslaviji cene povišale za 5 kvadrilijonov odstotkov. Menda gre za najhujši primer hiperinflacije v zgodovini.

Sindrom policističnih jajčnikov pri moških.

Moški morda res nimamo jajčnikov, lahko pa bi imeli vsaj sindrom policističnih jajčnikov. Gre za endokrino motnjo, ki prizadane med 5 in 10% žensk, je pogost vzrok neplodnosti, povezana pa je tudi s prekomerno težo, rezistenco na inzulin in drugimi težavami, za katerimi, pa naj bi trpeli tudi moški.

Zavoljo enakopravnosti (in uravnoteženosti medijev, kot pogosto slišimo zadnje čase) v prihodnje pričakujemo objavo kot je Težave s prostato pri ženskah. K sodelovanju bi lahko povabili eno od naših astrologinj, ki je pred časom sogovornici v televizijski oddaji tovrstne težave že prerokovala.

Raziskava je bila objavljena tukaj:
“Polycystic ovary syndrome in men: Stein-Leventhal syndrome revisited,” Razelle Kurzrock and Philip R Cohen, Medical Hypotheses, vol. 68, no. 3, 2007, pp. 48-53.